Že stoletja se človeštvo sprašuje o skrivnosti zavesti in odnosu med umom in materijo. Nekateri so odgovore iskali v globinah religije, drugi v abstrakciji filozofije, tretji pa v vedno bolj izpopolnjenih orodjih znanosti. Vendar obstaja ideja, ki prečka stoletja in se zdi, da se redno ponovno pojavlja z novo močjo: možnost, da je zavest, ali vsaj primitivna oblika izkušnje, temeljna in vsesplošna lastnost vesolja. Ta prvotna ideja se močno ponovno pojavlja v razpravi, ki trenutno vključuje nevroznanosti in filozofe zavesti. Ta razprava, ki je nastala na valovih nove kvantne fizike, se je razvila z zanosom, ki je pritegnil tudi širšo javnost.

Spinozov koncept »Deus sive Natura« predstavlja eno najmočnejših in najradikalnejših formulacij te vizije: vse, kar obstaja, je izraz ene same božanske-naravne substance, in tisto, kar imenujemo »duh« ali »zavest«, ni redka naključnost, ampak sama struktura bivanja. V tej perspektivi zvezdno nebo, utrip celice, gibanje subatomskih delcev in intuicija pesnika niso ločeni pojavi, ampak manifestacije vitalnega in zavestnega kontinuuma.

Ta knjiga se poda na potovanje od arhaičnega mišljenja do sodobne znanstvene razprave, skozi misel starodavnih filozofov, srednjeveških mistikov, modernih idealistov in teoretikov kvantne zavesti. Cilj je ponovno preučiti Spinozovo misel onkraj zgodovinske dimenzije in začeti razmišljanje o njenih posledicah za prihodnost znanja. To raziskovanje se ne bo omejilo na opisovanje, ampak bo poskušalo vzpostaviti dialog med različnimi tradicijami in disciplinami: filozofijo, fiziko, nevroznanostjo in etiko.

Vprašanje, ki spremlja pripoved, je preprosto in hkrati vrtoglavno: kaj če zavest ni pozni produkt evolucije, ampak prvotna lastnost same realnosti? Če bi bilo to res, bi vsak delček vesolja – od kamna do misli – sodeloval v isti, skrivnostni zavesti. Zavesti, ki nas povezuje ne le z drugimi ljudmi, ampak z vsem vesoljem.

V poglavjih knjiga ponazarja, kako je ta ideja nastala, se spreminjala, bila kritizirana in še danes ponovno oživljena s strani znanstvenikov in filozofov. Ne gre za analizo dogme, ampak za odprtje prostora za razmislek, ki lahko preseže ovire med disciplinami in svetovnimi nazori. Ker morda razumevanje zavesti pomeni ponovno razmisliti o celotni strukturi realnosti – in morda, v končni analizi, pomeni ponovno razmisliti o nas samih.