Predstavljajte si dve delci, ločeni s kilometri, celo s svetlobnimi leti, ki se lahko takoj vplivata, kot da ju povezuje čudna nevidna nit skozi praznino. Albert Einstein je to lastnost vesolja z nekaj skepse poimenoval »spektralno delovanje na daljavo«. Bilo je leto 1935 in celo najbolj vizionarski fiziki so slutili, da ideja o prepletenosti izziva vsak zdrav razum. A to ni bila domišljijska izmišljotina. Nasprotno, bila je neposredna posledica kvantne teorije, področja fizike, ki je nastalo le nekaj desetletij prej med razsvetljenimi znanstveniki Evrope na začetku 20. stoletja.

Zapletenost je v središču ene največjih ugank sodobne fizike. Vendar pa spominja na drug, veliko starejši, a enako provokativen pojem: sinhronost Carla Gustava Junga. Jung, psihiater in ustanovitelj analitične psihologije, je sinhronost opisal kot »pomembno naključje«, nekakšno nekauzalno povezavo med različnimi dogodki, ki se zdijo povezani v nekakšni skrivni harmoniji. Ali bi si morda upali videti v kvantni zapletenosti presenetljiv znanstveni odmev Jungovih intuicij?

Ta knjiga se giblje med znanostjo in filozofijo, med empiričnimi podatki in presenetljivimi intuicijami. Predlaga razmišljanje, ki sega preko meja oprijemljivega, v fascinantna in še neizraziskana območja. Avtor vabi bralca, naj stori tisto, kar so veliki umi vedno znali: opazovati nenavadnosti vsakdanjega, da bi uzrli utrinke izrednega.

Danes, ko nam laboratoriji matematično dokazujejo neverjetne čudeže, nas človeški instinkt spodbuja, da se sprašujemo, ali obstaja še kaj več. Morda, kot je sumil veliki fizik David Bohm, v vesolju obstaja implicitni red, ki ga še ne moremo v celoti razumeti. Bohm je predlagal, da bi lahko nelokalnost, temeljni princip kvantne fizike, bila ključ za ponovno razlago povezave med umom in vesoljem.

Ko govorimo o kvantni prepletenosti, skoraj neizogibno vstopimo na področje metafizike. Nekateri znanstveniki (ali morda bi bilo bolj primerno reči „nekateri razsvetljeni umi“) so v kvantnih poljih uzrli osnovo za razlago ekstrasenzoričnih zaznav. To je seveda spolzka meja, vendar ni brez čara.

Ni naključje, da v mnogih mističnih tradicijah, od Vzhoda do Zahoda, obstajajo namigi na energijska polja, ki povezujejo vse stvari. Pomislite na pojme „prana“ v indijski filozofiji ali „qi“ v kitajski. Kvantna fizika na nek način kaže, da te ideje niso le moralna poezija, ampak delci fizikalne resnice, ki jo je še treba razvozlati.

V času, ko se zdi, da prevladuje tehnološko razočaranje in nas nič več ne preseneča, nas tema, kot je prepletanje, spominja, da skrivnost ni izginila. Skrivnost je bila le prestavljena naprej: iz mitov in legend v laboratorijske poskuse. Morda zato, ker, kot namiguje kvantna prepletenost, ni več »tukaj« in »tam«, »prej« in »potem«. Morda je vse povezano. In v tej povezanosti lahko morda ponovno najdemo čudež, ki smo ga izgubili.